Razmišljanja in debate o tem, kateri mediji igrajo večjo vlogo: Na eni strani imamo klasične, ‘industrijske’ old-school medije tisk, radio in televizijo (ne nujno v tem vrstnem redu). Na drugem bregu stoji množica novih, družabnih (social) medijev: Facebook, Koornk, Twitter, YouTube, blogi … ki so se pojavili na internetu. Obe skupini imata skupno vsaj to, da prek njunih kanalov do končnega prejemnika prihajajo novice.
Industrijski mediji delujejo na tipičnem broadcast principu - distribucija manjšega števila skrbno izbranih sporočil čimširši množici prejemnikov. Za izbor in produkcijo novic skrbi peščica specializiranih in zato usposobljenih ljudi. Novice, ki se pojavijo v osrednjih informativnih oddajah so pomembne že zaradi tega, ker jih je nekdo uvrstil na dnevno agendo. Se je vojna, o kateri na televiziji ne govorijo, sploh zares zgodila? Včasih je bilo to res. Danes več ne. Internet, ki je svet spremenil v globalno vas, je s seboj prinesel tudi demokratizacijo kanalov obveščanja in informiranosti.
Izvrsten primer so nedavni protesti v Iranu. Ko so se 13. junija razbesneli nemiri na ulicah, so milijoni ljudi širom po svetu preklopili na CNN, da bi dobili informacije, kaj se dogaja. Na sporedu pa je bila pogovorna oddaja Larryja Kinga. Niti ne v živo, ampak v posnetku. Večina ostalih TV postaj se je izkazala podobno. Situacijo še najbolje oriše ta citat s Twitterja:”Iran went to hell. Media went to bed.”
A, milijoni širom po svetu, niso ostali brez informacij, zahvaljujoč posameznikom, ki so bili v Iranu in so informacije pošiljali prek računalnikov in mobilnih telefonov. Številna poročila iz mesta dogajanja na blogih, kratki updejti o situaciji na Twitterju, posnetki na YouTubu. Hkrati so bili ti ‘novi’ mediji tudi platforma, kjer so se vrstile kritike nad neodzivnostjo industrijskih medijev. Protestniki so svoje aktivnosti časovno uskladili z delovnim časom sistemskih administratorjev na Twitterju, da sistem slučajno ne bi pokleknil. Izgledalo je, kot da se je tu prelomila tudi bitka med starimi in novimi mediji v korist slednjih.
Protestniki v Iranu so svet obveščali prek Twitterja
Uveljavljene medijske ustanove so se hitro zavedale klofute in usmerile fokus na poročanje o dogajanju v Iranu. V istem času se je močno povečala količina šuma (nepomembnih, nepravilnih in tudi popolnoma izmišljenih informacij) na družabnih medijih, tako da je bilo resnično težko najti kakršnekoli koristne informacije (nekaj kar si je močno prizadevala Iranska vlada; in bila pri tem neuspešna). V pomoč pri iskanju pravih novic (še) ne znajo pomagati niti iskalniki.
Tu je palica še vedno trdno v roki uredniško vodenih medijev, ki znajo izolirati šum. Njihova težava je odzivni čas. Nepredvidljive dogodke je namreč težko napovedati 
In poslati tja ekipo, poročevalce, najti dobre vire. So pa ta poročila potem bistveno bolj objektivna v primerjavi s ponavadi zelo subjektivno naravo zapisov na družabnih medijih. “Jaz, …”.
Zmagovalec te medijske bitke je hibrid med starimi in novimi mediji. Medij, ki se ne bo več toliko zanašal na en sam kanal sporočanja informacij, ampak bo znal spretno uporabiti več ali manj vse razpoložljive komunikacijske kanale, jih med seboj povezati in oplemenititi. Še pomembneje je morda to, da vse medije začnemo razumeti kot platforme za večsmerno komuniciranje: Pasivni prejemnik sporočil je stvar preteklosti. Danes vsi z dostopom do interneta lahko sporočamo, se odzivamo, komentiramo, razglabljamo. To pa vodi v pogovore, na katere smo vsi skupaj zelo pozabili.
Kje pa vi dobite svoje novice?
