Pogovori z uporabniki/naročniki na družabnih omrežjih

Nekateri malce starejši bralci teh vrstic se gotovo še spomnite, kakšen je bil svet pred pojavom sodobnih komunikacijskih tehnologij. Danes si je že kar težko predstavljati tipičen dan brez interneta in mobilnih telefonov. Še znate uporabljati telefonske govorilnice? Kaj je že to? :)

To so bili tudi časi, ko so podjetja oziroma organizacije imele navidezno (!) bistveno močnejšo pozicijo na trgu, kot jo imajo sedaj. Namenoma sem zapisal, da je bila ta pozicija le navidezna, saj so se pogovori med uporabniki, kupci in naročniki teh institucij še vedno dogajali - v zaprtih pol-javnih sferah zaključenih krogov ljudi. Danes internet in v prvi vrsti družabna omrežja ponujajo številne udobne kanale, kjer lahko ti posamezniki ali skupine ljudi stresajo gnev, izrazijo razočaranje ali izrečejo pohvalo nad podjetjem ali blagovno znamko. Na očeh vseh, ki te pogovore spremljajo. In, to so lahko člani širšega družbenega kroga tega posameznika ali pa popolni neznanci, do katerih bo to sporočilo nekako prišlo, ali pa bodo do zapisa prišli prek iskanja ključne besede ‘ime_podjetja’ ali ‘blagovna_znamka’ na iskalnikih.

Pogovori = ?

Pogovori = ?

Kaj nam to pove? O našem podjetju, produktih in storitvah že sedaj potekajo številni pogovori na družabnih omrežjih, blogih in forumih. Lahko se sicer pretvarjamo slepimo, da jih ni in se s tem postavimo nekam v čas okrog leta 1980 - hkrati s tem bomo iz rok izpustili priložnost, da povemo tudi svojo plat zgodbe in se priključimo pogovorom, ki se že dogajajo.

S temi aktivnostmi se tipično ukvarja komunikator, ki je usposobljen za community management. Če njegove dejavnosti in veščine skušam razdeliti med klasične vloge v podjetju, gre porazdelitev nekako takole: 40 % PR, 40 % customer care, 20 % marketing.

V tem duhu opravlja štiri osnovne naloge:

1. Je glas skupnosti uporabnikov v podjetju

Spremlja, posluša in aktivno nadzira kakšni pogovori se na spletu dogajajo o podjetju (ali produktu/storitv) – tako na lastnih spletnih mestih (komentarji), kot na eksternih spletnih mestih. V tem duhu se tudi vpleta v pogovore s posamezniki, s tem ko odgovarja na njihova vprašanja, ali pa se le spusti v kramljanje (‘small-talk’) - tako javno kot v zasebnih sporočilih.

2. Je ‘brand evangelist’

V evangelistični vlogi community manager promovira storitve, produkte, novosti in zanimivosti z uporabo klasičnih marketinških taktik in pogovorov.

Community manager je pogosto zaupanja vreden član skupnosti (glej točko 1), zato je stopnja zaupanja v njegova sporočila visoka.

3. Je visoko usposobljen komunikator in mediator

Med te veščine spada tudi poznavanje komunikacijskih posebnosti komunikcijskega kanala in skupnosti.

Community manager je odgovoren za reševanje sporov, pritožb in nerazumevanj znotraj skupnosti. Primarna pot za reševanje tega je uporaba vzvoda, da nesoglasje rešujejo kar brand advocati (uporabniki z izredno pozitivnim odnosom do podjetja) znotraj skupnosti in šele, če ta pot ni možna, rešitev išče community manager.

Ukvarjanje z ‘detractorji’ sledi logiki, da jih sprejmemo v dobrem duhu in s kančkom humorja, nikakor pa se ne spuščamo v prerekanje z njimi (flaming).

4. Zbiratelj inputa s strani communityja za razvoj produktov in storitev

Zbiranje potreb, želja, predlogov in težav iz skupnosti in predstavitev produktnim timom znotraj podjetja. Priložnosti za izboljšavo produktov/storitev je veliko in skupnosti uporabnikov naravnost obožujejo to, da se njihovo mnenje pri tem upošteva.

Pa še topel nasvet: če ko se odločite, da se boste ukvarjali s community managementom, se boste kaj hitro zavedli, da je ta funkcija prepomembna, da bi jo prepustili zunanjemu izvajalcu, ki ima zelo šibek stik z dnevnim dogajanjem v podjetju. Uporabniki bodo še prehitro ugotovili.

Topel nasvet št. 2: Bodite iskreni. Vedno.

Klasični vs. družabni mediji - 1:1

Razmišljanja in debate o tem, kateri mediji igrajo večjo vlogo: Na eni strani imamo klasične, ‘industrijske’ old-school medije tisk, radio in televizijo (ne nujno v tem vrstnem redu). Na drugem bregu stoji množica novih, družabnih (social) medijev: Facebook, Koornk, Twitter, YouTube, blogi … ki so se pojavili na internetu. Obe skupini imata skupno vsaj to, da prek njunih kanalov do končnega prejemnika prihajajo novice.

Industrijski mediji delujejo na tipičnem broadcast principu - distribucija manjšega števila skrbno izbranih sporočil čimširši množici prejemnikov. Za izbor in produkcijo novic skrbi peščica specializiranih in zato usposobljenih ljudi. Novice, ki se pojavijo v osrednjih informativnih oddajah so pomembne že zaradi tega, ker jih je nekdo uvrstil na dnevno agendo. Se je vojna, o kateri na televiziji ne govorijo, sploh zares zgodila? Včasih je bilo to res. Danes več ne. Internet, ki je svet spremenil v globalno vas, je s seboj prinesel tudi demokratizacijo kanalov obveščanja in informiranosti.

Izvrsten primer so nedavni protesti v Iranu. Ko so se 13. junija razbesneli nemiri na ulicah, so milijoni ljudi širom po svetu preklopili na CNN, da bi dobili informacije, kaj se dogaja. Na sporedu pa je bila pogovorna oddaja Larryja Kinga. Niti ne v živo, ampak v posnetku. Večina ostalih TV postaj se je izkazala podobno. Situacijo še najbolje oriše ta citat s Twitterja:”Iran went to hell. Media went to bed.”

A, milijoni širom po svetu, niso ostali brez informacij, zahvaljujoč posameznikom, ki so bili v Iranu in so informacije pošiljali prek računalnikov in mobilnih telefonov. Številna poročila iz mesta dogajanja na blogih, kratki updejti o situaciji na Twitterju, posnetki na YouTubu. Hkrati so bili ti ‘novi’ mediji tudi platforma, kjer so se vrstile kritike nad neodzivnostjo industrijskih medijev. Protestniki so svoje aktivnosti časovno uskladili z delovnim časom sistemskih administratorjev na Twitterju, da sistem slučajno ne bi pokleknil. Izgledalo je, kot da se je tu prelomila tudi bitka med starimi in novimi mediji v korist slednjih.

Protestniki v Iranu so svet obveščali prek Twitterja

Protestniki v Iranu so svet obveščali prek Twitterja

Uveljavljene medijske ustanove so se hitro zavedale klofute in usmerile fokus na poročanje o dogajanju v Iranu. V istem času se je močno povečala količina šuma (nepomembnih, nepravilnih in tudi popolnoma izmišljenih informacij) na družabnih medijih, tako da je bilo resnično težko najti kakršnekoli koristne informacije (nekaj kar si je močno prizadevala Iranska vlada; in bila pri tem neuspešna). V pomoč pri iskanju pravih novic (še) ne znajo pomagati niti iskalniki.

Tu je palica še vedno trdno v roki uredniško vodenih medijev, ki znajo izolirati šum. Njihova težava je odzivni čas. Nepredvidljive dogodke je namreč težko napovedati :) In poslati tja ekipo, poročevalce, najti dobre vire. So pa ta poročila potem bistveno bolj objektivna v primerjavi s ponavadi zelo subjektivno naravo zapisov na družabnih medijih. “Jaz, …”.

Zmagovalec te medijske bitke je hibrid med starimi in novimi mediji. Medij, ki se ne bo več toliko zanašal na en sam kanal sporočanja informacij, ampak bo znal spretno uporabiti več ali manj vse razpoložljive komunikacijske kanale, jih med seboj povezati in oplemenititi. Še pomembneje je morda to, da vse medije začnemo razumeti kot platforme za večsmerno komuniciranje: Pasivni prejemnik sporočil je stvar preteklosti. Danes vsi z dostopom do interneta lahko sporočamo, se odzivamo, komentiramo, razglabljamo. To pa vodi v pogovore, na katere smo vsi skupaj zelo pozabili.

Kje pa vi dobite svoje novice?

Ni komentarjev..
Imaš Facebook profil?

Pridruži se nam na Facebooku in postani fan Domence! Facebook profil Domence


Iskalnik